Ko sem bila majhna, si nikoli nisem znala predstavljati živeti sama. Vedno mi je bilo to fascinantno. Potrebno je kuhati, pospravljati, pomivati, prati perilo in ga pospraviti. Vse to so mi takrat delali starši. Starejša kot sem bila bolj sem se zavedala, da bo enkrat prišlo do tega, ko bom morala vse to početi sama ali z novo družino, ki si jo bom ustvarila. Nepremičnine so tako lahko prvi korak v samostojnost. Nekje v srednji šoli sem dejansko začela razmišljati o tem, kje bi dejansko bi lahko živela in kako bi si lahko vse to jaz predstavljala. Med razmišljanjem sem ugotovila, da bi rada živela nekje malo dlje od staršev, nisem pa bila prepričana, da sem pripravljena iti tako daleč od staršev. Takrat sem bila še zelo mlada in dejansko so straši vse delali za mene.
Ko pa sem končala faks p sem dejansko začela iskati nepremičnine. Zanimalo me je najprej kateri kraj je najbolj ugoden. Veliko krajev ni imelo nobene nepremičnine na voljo, tako da sem morala iskati kar nekaj časa. Končno sem našla en kraj, ki je imel še nekaj prostih nepremičnin in te nepremičnine so bile takšne kot sem si jaz nekako zamislila. Cenovno so bile ugodne in medi dostopne, saj sem vedela, da bom s svojo plačo lahko pokrila najemnino. Nisem morala verjeti ampak sem se kar hitro odselila od doma, glede na to, da ko sem bila majhna si tega sploh nisem predstavljala. Zelo sem ponosna sama nase, saj sem daleč prišla v relativno kratkem času. Hitro sem dobila službo in hitro tudi nepremičnino. Moram reči da sem res zelo hitro odrasla in postala samostojna. Tudi moji starši tega skoraj da ne morajo verjeti ampak so prav tako ponosni name in na moje uspehe, glede na to da sem še mlada in včasih tudi še naivna.
