Ko sem bila otrok, sem veliko časa preživela na gorenjskem. Tam sta bila doma moj dedek in babica. Še danes ju nosim v srcu, ker sem jih imela resnično rada. Komaj sem čakala kakšen vikend ali pa počitnice, ker sem vedela, da bom lahko pri njima. Tam mi je bilo lepo, počutila sem se ljubljeno, varno. Vsak dan z njima mi je bil lep in zanimiv. Imeli smo tudi običaj, da smo se z avtom opeljali v mesto, kjer smo šli v določeno kavarno, kjer so bili moji štruklji posebna ponudba. Prav spomnim se okusa in kako smo se vedno omeli lepo.
Moj dedek je zraven spil kakav, moja babica pa kavico. Vedno, ko sem prišla na gorenjsko, je bilo moje prvo vprašanje, kdaj bodo na vrsto prišli moji štruklji. Dedek in babica sta se vedno nasmejala. Bila sta vesela, ker sem tako rada prihajala k njima. Od vseh otrok sta imela mene najraje. To sem kot otrok čutila, zato sem ju kot odrasla, še vedno obiskovala. Pa da ne boste mislili, da so moji štruklji bili pozabljeni. Tudi takrat smo šli v kavarno, le da sem takrat vozila jaz. Kako lepo je bilo videti babico in dedka srečnega. Prav spominjam se, kako sta me vedno čakala, ko sem rekla, da bom prišla.
Res nam je bilo lepo skupaj. Z njima sem se družila povsod, na sprehodu, v trgovini, na banki…..
Vseeno pa so najlepši trenutki bili, ko smo šli v kavarno. Moji štruklji so še danes moja najljubša jed in še danes se vedno ostavim v tej kavarni, čeprav sem pogosto sama. Ko grem na štruklje se spomnim vseh lepih trenutkov, ki sem jih preživela z njima. Tako bodo moji štruklji pri meni vedno v mojem srcu in vedno jih bom še kako vesela. To je jed, ki se je jaz ne morem prenajesti.