Bila sem na sestanku v hotelu in po naključju sem opazila, da ima direktor hotela Chopard uro na roki. Na srečo je ravno pogledal proč, ko sem to opazila, saj sem zelo očitno šokirano pogledala njegovo uro. Vem namreč, da imajo Chopard zelo visoke cene, kar pomeni, da ima ta direktor zelo visoko plačo in je zelo uspešen.
Seveda spoštujem takšne ljudi. Morda celo malce preveč, saj se ob takšnih trenutkih zalotim, da nisem vel tako sproščena, kot sem prej, preden vidim kakšen takšen pomembni detajl. Sestanek se je začel. Jaz sem se na začetku za hip malce izognila, ampak, sem se zelo hitro zopet vrnila nazaj v kontrolo in nadaljevala sestanek na profesionalnem nivoju. Vsekakor nisem dovolila, da bi me lahko kaj takšnega vrglo iz tira. V končni fazi je Chopard ura le ura in to še nič ne pove o tem, ali bo sestanek uspešen ali ne. Le moja perspektiva glede takšnih stvari mi morda še malce preide do živega, ko najmanj pričakujem.
Sestanek se je nadaljeval uspešno in po načrtih, Chopard ura je končno zbledela v mojih mislih in ni bila več moja distrakcija. Ko sem to sliko izgubila pred očmi sem se končno lahko popolnoma osredotočila na to, kaj se želim dogovoriti s tem hotelom in kaj vse imam pripravljeno za to, da to dobim. Na ta sestanek sem se pripravljala namreč mesece in zato resnično upam, da se bom uspela dogovoriti, kar imam v načrtu.
Po dobri uri se je sestanek uspešno zaključil. Ali pa je tako le delovalo. Vsekakor moram dobiti še uradno potrditev po elektronski pošti, ampak menda, je vse že neuradno potrjeno. Ker pa vem, da tudi takšni dogovori niso vedno kredibilni, bom vseeno počakala, da prejmem tisto, kar dokončno potrjuje dogovor. Poslovila sem se od direktorja in ob stisku roke ponovno zagledala Chopard uro, ki me pa ni več tako prestrašila kakor na začetku sestanka.